Ali bolje rečeno celo življenje, pa se, do pred šestih let, tega nisem dodobra zavedala. Junija je minilo šest let, od kar nas je zapustila naša babica, klicali smo jo mama Marta. Nikoli nisva bili prav tesno povezani, spomnim pa se nekaj posebnih stvari, ki jih je počela samo ona. A po njenem odhodu niso ostali le spomini na njo. Pravzaprav se je z njenim odhodom začelo marsikaj. Začela se je moja zavestna pot poslanstva na zemlji – biti stik z dušami.
Ko duša zapusti telo in se dvigne v svoj dušni dom, ni konec življenja. Je konec izkušanja na Zemlji, konec fizičnega obstoja. to poimenujemo na Zemlji smrt, duše pa povedo, da je to le odhod, prehod, ko duša zapusti obleko, ki jo je nosila na Zemlji – telo. svoje dušno življenje nadaljuje v dušnem domu, nebesih, na nebu, v vesolju, recite temu tako, kot je najbližje vam. in od tam se tudi javljajo. Ja, res se.
Ko se mi je mama prvič prikazala, tako močno, da sem bila prepričana, da niso moji spomini, ter mi pripovedovala o aktualnih dogodkih na Zemlji, sem se začela spraševati, kako lahko tako jasno komuniciram z njo. Vedela je marsikaj, kar se je zgodilo po njenem odhodu (opr., duše mi ne dovolijo uporabljati besedo smrt, saj niso umrle, ampak so le odšle). Za mojega očeta, svojega sina je imela sporočilo. Ko sem mu ga na hitro predala, je ostal brez besed.
Komentarji (0)